Slovenia: If I would live another day, I would ... go to the mountains
I read a nice thought of the day, unfortunately it is only in Slovene.
Kaplan marko wrote this on his blog:
Lansko jesen sem si poškodoval vezi na desnem kolenu. Težko mi je bilo sprejeti, da bom toliko časa brez nogometa, brez teka po stopnicah, brez brezskrbnega pohajkovanja. Najbolj pa mi je bilo hudo, ker nisem mogel več v gore. In ko sem z muko in težavo izvajal gibalne vaje, mi je v mislih odzvanjalo samo eno: samo da pojdem še enkrat v gore, samo še enkrat … To mi je bila edina motivacija, ko sem se preganjal s tistimi napornimi vajami. In te motivacije so me naučile gore.
Verjetno ste že vsi slišali za Tomaža Humarja. Morda celo za Nejca Zaplotnika. Verjetno tudi to, da sta oba svoje življenje pustila v hribih. Dobesedno sta ga pustila tam. In verjetno tudi ne razumete te norosti. Zakaj le bi kdo lazil po strmih, mrzlih in krušljivih skalah, zakaj bi kdo tvegal svoje življenje nad stometrskimi prepadi, zakaj bi kdo vstajal sredi noči in hodil tja gor, ko pa je tu spodaj, v dolini ali pa na morju tako lepo – ker je vse tako … lažje? Zakaj?
Ni jih mogoče razumeti, tistih, ki lezejo tja gor. Ni mogoče razumeti, če niste tudi sami zaljubljeni v hribe. Kot sem se vanje zaljubil jaz. In veste, da je zaljubljenost nerazumljiva. Je stvar srca, ne glave.
Saj niti sebe ne razumem. Preden grem v hribe, se mi res ne da iti. Sto razlogov najdem, da ne bi šel. Pa grem vseeno. In vsak korak, ki ga naredim, je na meji tega, da ga ne bi naredil. Pa ga vseeno naredim. In strah me je višine. Pa se vseeno plazim nad prepadi – in še uživam pri tem. Ne razumem vsega tega. Vem, da bom prišel nazaj ožgan, na smrt utrujen in neprespan, lačen in povsem uničen, pa vseeno vedno znova silim v hribe, ker me tja nekaj vleče. Nekaj nerazumljivega, še bolje, nekaj nerazumskega. Nekaj, kar je stvar srca, ne glave.
Hribi so moj manjkajoči del, zato silim vanje. Nerazumno silim vanje, ker v njih počasi postajam cel. Svoboden, pristen, dober, živ. To pa zato, ker je gora kot oče, uči te živeti. Nauči te pustiti stvari za seboj, nauči te skromnosti, nauči te iskati in vztrajati, nauči te, da si močnejši, kot si misliš, in da si šibkejši, kot si misliš. Nauči te živeti s svojimi močmi in svojimi napakami. Zato me tako privlačijo hribi. Ker se tam dotakneš življenja, kakršno je v resnici, v vsej njegovi krutosti in lepoti. In vedno, vedno, ko se dotakneš življenja, te spremeni, te dopolni.
Življenje pa ne pestuje, življenje preizkuša. Vsak dotik življenja te sicer dopolnjuje, a te dopolnjuje tako, da te boli. Zato je treba v gore. Ker je na gori tvoja sopotnica smrt. In kadar ti je smrt sopotnica, takrat se najbolj naučiš živeti. Takrat ti postanejo pomembne povsem druge stvari, prave, življenjske stvari. Tam si ne izmišljaš, kaj bi jedel in pil, tam je dobro vse, kar ti daje moč. Tudi tam nič ne šteje ocena, ampak znanje in veščine, ki si se jih naučil. Tam nič ne šteje ponos, temveč tovarištvo. Tam se spoznaš, do obisti spoznaš, kdo si. Gora ti pove, kakšne strahove in napake nosiš, tudi tiste, ki jih dotlej nisi poznal. Tam se naučiš biti tiho in poslušati. Naučiš se biti poražen. In tam postaneš ponižen, ker vidiš, kako majhen si pred goro in pred življenjem. Tam postaneš človeški.
Zato bi, če bi živel še en dan, šel v hribe. Samo zato. Ker bi rad umrl kot človek.
Verjetno ste že vsi slišali za Tomaža Humarja. Morda celo za Nejca Zaplotnika. Verjetno tudi to, da sta oba svoje življenje pustila v hribih. Dobesedno sta ga pustila tam. In verjetno tudi ne razumete te norosti. Zakaj le bi kdo lazil po strmih, mrzlih in krušljivih skalah, zakaj bi kdo tvegal svoje življenje nad stometrskimi prepadi, zakaj bi kdo vstajal sredi noči in hodil tja gor, ko pa je tu spodaj, v dolini ali pa na morju tako lepo – ker je vse tako … lažje? Zakaj?
Ni jih mogoče razumeti, tistih, ki lezejo tja gor. Ni mogoče razumeti, če niste tudi sami zaljubljeni v hribe. Kot sem se vanje zaljubil jaz. In veste, da je zaljubljenost nerazumljiva. Je stvar srca, ne glave.
Saj niti sebe ne razumem. Preden grem v hribe, se mi res ne da iti. Sto razlogov najdem, da ne bi šel. Pa grem vseeno. In vsak korak, ki ga naredim, je na meji tega, da ga ne bi naredil. Pa ga vseeno naredim. In strah me je višine. Pa se vseeno plazim nad prepadi – in še uživam pri tem. Ne razumem vsega tega. Vem, da bom prišel nazaj ožgan, na smrt utrujen in neprespan, lačen in povsem uničen, pa vseeno vedno znova silim v hribe, ker me tja nekaj vleče. Nekaj nerazumljivega, še bolje, nekaj nerazumskega. Nekaj, kar je stvar srca, ne glave.
Hribi so moj manjkajoči del, zato silim vanje. Nerazumno silim vanje, ker v njih počasi postajam cel. Svoboden, pristen, dober, živ. To pa zato, ker je gora kot oče, uči te živeti. Nauči te pustiti stvari za seboj, nauči te skromnosti, nauči te iskati in vztrajati, nauči te, da si močnejši, kot si misliš, in da si šibkejši, kot si misliš. Nauči te živeti s svojimi močmi in svojimi napakami. Zato me tako privlačijo hribi. Ker se tam dotakneš življenja, kakršno je v resnici, v vsej njegovi krutosti in lepoti. In vedno, vedno, ko se dotakneš življenja, te spremeni, te dopolni.
Življenje pa ne pestuje, življenje preizkuša. Vsak dotik življenja te sicer dopolnjuje, a te dopolnjuje tako, da te boli. Zato je treba v gore. Ker je na gori tvoja sopotnica smrt. In kadar ti je smrt sopotnica, takrat se najbolj naučiš živeti. Takrat ti postanejo pomembne povsem druge stvari, prave, življenjske stvari. Tam si ne izmišljaš, kaj bi jedel in pil, tam je dobro vse, kar ti daje moč. Tudi tam nič ne šteje ocena, ampak znanje in veščine, ki si se jih naučil. Tam nič ne šteje ponos, temveč tovarištvo. Tam se spoznaš, do obisti spoznaš, kdo si. Gora ti pove, kakšne strahove in napake nosiš, tudi tiste, ki jih dotlej nisi poznal. Tam se naučiš biti tiho in poslušati. Naučiš se biti poražen. In tam postaneš ponižen, ker vidiš, kako majhen si pred goro in pred življenjem. Tam postaneš človeški.
Zato bi, če bi živel še en dan, šel v hribe. Samo zato. Ker bi rad umrl kot človek.
No comments:
Post a Comment